Pisanje glasbe je moj notranji klic, a hkrati tudi dolžnost in odgovornost do nečesa, kar mi je za posredovanje energije lepega, skozi umetnost glasbe položen dar v zibelko. Energija lepega, ki je vsepovsod okoli nas. Namen umetnosti nasploh je, da to energijo posreduje do vsega, kar obstaja na zemlji. Tako do ljudi, kot tudi do narave. 

Umetnosti je dobrosrčen pozdrav, ki ga podarjamo drugim. Občutki zadovoljstva in notranje sreče so zelo podobni. Glasba, kot umetnost nasploh, je morda le od "boga" izbran domiseln medij, ki ima sposobnost energijo ljubezni dajati zelo neposredno. Zakaj nekateri to počnemo lažje s pomočjo glasbe, je težko odgovoriti. Prav gotovo ima veliko vlogo vrsta naključij, ki so del vsakdanjega življenja. Na moj razvoj je pomembno vplivalo dejstvo, da sem se rodil v družini, v kateri je bila glasba prisotna ves čas. 

Še več, v najstniških letih sem odraščal v internatu (Dijaški dom Ivana Cankarja v Ljubljani), v družbi, ki je hrepenela po glasbi. Pravzaprav po vsakršni glasbi, samo da je bila dobra. Sproščenost, ki je vladala med nami, je zagotovo botrovala tudi čustveni odprtosti do lepega, ki je za ustvarjanje umetnosti nujna. Vedoželjnost med nami je bila velika. Nismo se ravno poglabljali v znanja, ki nam jih je narekovala šola - konec koncev smo bili "uporniki" in tudi premladi za razumevanje zahtevnih klasičnih oblik glasbe, vendar smo ogromno časa vložili v poustvarjanje glasbenih slogov, kot so jazz, pop, rock in ljudska glasba. Seveda smo spoštovali tudi klasično glasbo, a smo se je lotili na drugačen (danes lahko to trdim), za tisti čas, na izviren način. Bili smo predani glasbi nasploh, ne glede na to od kod je prihajala in kateremu glasbenemu slogu je bila zapisana; le da je bila dobra in v nas vzbujala navdih.

Ko sem po končani srednji šoli vpisal študij glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani, je moja želja po glasbenem ustvarjanju začela močno rasti. Navdih za izbrano pot so bili tudi izjemni slovenski skladatelji, kot so Samo Vremšak, Marjan Gabrijelčič in Tomaž Habe, ki so me k pisanju glasbe spodbujali. Še bolj me je s svojim glasbenim znanjem navdihoval dr. Mirko Cuderman, ki je bil moj mentor pri pisanju diplome in šef pri Slovenskem komornem zboru, kjer sem kot tenorist dobil prvo službo. Takrat sem precej časa porabil v iskanju sloga, ki bi se mu posvetil, a je na koncu prišlo do odločitve, da bom raje sledil lasnemu navdihu.

 

Tako je še danes. Z veseljem ustvarjam glasbo za otroke, zabavno glasbo, jazz, klasično glasbo. Nekateri pravijo, da je moja glasba ravno zaradi tega univerzalna. Morda je temu res tako. In če to drži, sem še toliko bolj hvaležen "naključjem", ki so pripomogla, da je glasba, ki jo pišem, učinkovit medij za posredovanje primarno lepega.

 

Zelo sem hvaležen vsem, ki me pri tem podpirajo.