Matevž Goršič
glasbeni pedagog /skladatelj
Halo?! Nekdo je prav gotovo tam (iz Halo?! 2012)
Matej Krajnc
Matevž Goršič in Mihael Lajlar sta prekaljena glasbenika, že vrsto let pomembno prisotna na slovenskem glasbenem prizorišču, Lajlar kot glasbeni alter-ego Edenon, Goršič med drugim kot gonilna sila zasedbe Uglašena riba, ki je bila leta 2010 tudi zmagovalka Festivala slovenskega šansona. Pisec besedila zmagovalne pesmi je bil Mihael Lajlar in pravzaprav sploh ne preseneča, če sta se oba akterja odločila sodelovanje razširiti še na področje literature in glasbe za otroke; ta zvrst je pravzaprav med najbolj hvaležnimi in dolgoročno »utešljivimi«, kajti otroci ne pozabljajo, glasbeniki in tekstopisci pa si gradijo in širijo občinstvo, ki jim bo v večini primerov zvesto še mnogo pozneje, navsezadnje tudi pri lastnem podmladku ... in svet se bo vrtel naprej.
Pri projektu Halo?!, tako izpričuje izdelek, ki je pred vami, nikakor ne gre za še en izdelek za otroke, narejen po šabloni podcenjevanja najmlajšega poslušalstva, za katerega mnogi menijo, da se ga da odpraviti s klišeji, hitrimi pravljicami za lahko noč in nekaj na hitro sestavljenimi rimami. Otroci ne pozabljajo, so pa tudi najbolj iskreno občinstvo in hinavščine ne poznajo, zato je kar hitro jasno, kaj jim je všeč, ne glede na to, kaj jim v poslušanje predočijo starši.
Goršič in Lajlar sta projekt Halo?! zastavila drugače; z razmislekom o tem, kaj dandanes sploh še lahko sporočamo otrokom, rojenim v svet instantne potrošnje in globalističnih aspektov. Se lahko v to vklopi še ena pesmica o muci ali ježku? Ali je pač treba mladim najmlajšim povedati tudi kaj drugega, morda kaj o medčloveških odnosih, po možnosti ne na infantilen način. Se jim da kaj povedati o mladosti, odraščanju in vrednotah, ki se izkalijo iz tega. Lajlar postreže z definicijo:
Mladost je čas
brezčasnih čarovnij.
Vsak dan je mavričen
in prav nič prazen.
Daj, prijatelj, steciva za zvezdo.
Nikdar ne pojdeva narazen.
Z mladostjo ob boku pa hodijo sporočila o »moji sobi«, družini (»Starejši brat«, »Starejša sestra«), izvendružinskih medsebojnih odnosih (»Prva ljubezen«). Dokaz, da Goršič in Lajlar vendarle ne cikata samo na ozek krog najmlajših, pomeni med drugim pesem »Uganka«, ki je pravzaprav »pesem-definicija«, sicer posebna, a v koreninah znana iz slovenskega pesniškega kanona (B. A. Novak). Pravi takole:
Oblačijo me v sive barve.
Trdno stojim brez nog
in kažem v vse smeri neba.
V trebuhu skrivam labirint
iz kotov, voglov in vogalcev –
zavetje čudežnih norosti.
Slišim, vidim vse skrivnosti
svojih prebivalcev.
Sama v sebi sem doma.
Glasba na plošči je raznovrstna in raznorodna; za kompozicije in izvedbo je »kriv« Matevž Goršič , za vokal Nuša Ofentaušek, prisotna je tudi flavta Alenke Goršič-Ernst, pri vokalih pa se pri nekaterih pesmih pojavita tudi Goršič in Lajlar. Mladinski pevski zbor OŠ Frana Roša Celje pomeni zanimivo popestritev v pesmi »Uspavanka za pravljice«, saj nam nekoliko posodobljeno približa izročilo mladinskega zborovskega petja, kot smo ga nekoč poznali z vrste plošč, ki so rade zaprasketale in nam s tem še nekolikanj drugače obarvale pravljice.
Projekt Halo?! je avtorski presežek prepletenosti odličnih Lajlarjevih besedil in izjemno zanimivo domišljene Goršičeve glasbe in vse, kar lahko ta hip storimo, je, da mu zaželimo srečno pot in upamo, da se v poplavi dandanašnjih napol scmarjenih izdelkov za kupno moč trga za otroke Halo?! prikaže kot nekakšen golob z vejico iz zgodbe o Noetu in nam s tem dá znak, da glasba za otroke ne potrebuje nujno preigravanja enih in istih obrazcev.
»Napisana je zate ali zame,
za vsakogar, ki jo zapeti hoče«,
zbirka novih otroških zborovskih skladb
lahkotnih ritmov, pevnih melodij,
in prikupnih otroških besedil.
Naj doživi svoj zvočni odmev
in osreči izvajalce in poslušalce.
dr. Dragica Žvar
Napotki k skladbam (iz Halo?! 2012)
Spoštovani glasbeni pedagogi, zborovodje, ali kdorkoli, ki se bo lotil izvajanja skladbic, ki so pred vami. Tudi sam, kot glasbeni pedagog in zborovodja, vem, da je včasih iz glasbenega zapisa težko do potankosti razbrati skladateljevo idejo ali na primer – »idejo« glasbenega sloga. Še posebej, če je glasba lahkotnejšega značaja, kakršen značaj je prisoten pri večini skladb iz te zbirke. Sam menim, da je osnova glasbe, ritmično gibanje telesa, znotraj tempa, ali drugače - ples. Sproščenost ali lahkotnost udov je nujna da lahkotnejša glasba zazveni v vsej svoji polni zvočnosti. Pri nekaterih skladbah, ki so tovrstno izrazitejše, sem napisal oznako besedo »swing«. Seveda gre pri tem za način izvajanja pri katerem se melodija poje malo »naprej«. Iz izkušenj pa vam zagotavljam, da imajo otroci, kot prav gotovo tudi vi, to v krvi. Le z duhom in telesom se je potrebno prepustiti ritmu, ki ga glasba narekuje. Opozoril bi še na pomembnost besedila, ki je lahko ključni element pri dojemanju značaja skladbe. Tudi sam menim, da je potrebno vsakemu tonu v vokalni glasbi, dodati tudi vsebino. Če je vsebina na primer hudomušna, naj bodo pevci hudomušni, naj se jim to vidi na obrazu. Le tako bo skladba hudomušno tudi zazvenela. V pomoč naj vam bo tudi zgoščenka, kjer je jasno slišen značaj skladbe. Prosim, da se držite predvsem tempov, ki so predpisani. Morda se vam bo kakšna skladba zdela prezahtevna za pevce, ki jih imate pred seboj. Res, da sem skladbe pisal z mislijo na malo starejši otroški in mladinski zbor, zato sem pri nekaterih skladbah pripisal dodatne glasove, ki pa se lahko izvajajo »ad libitum«. Sam sem nekatere skladbe »preizkusil« pri pevcih otroškega zbora, ki ga vodim. Pevci so stari od 9 – 12 let in prav (ponovno) sem bil presenečen, kako je večina njih, dokaj hitro osvojila notni zapis.
V podporo pri delu so vam tudi posnetki inštrumentalne spremljave, tako, da niste odvisni od klavirske spremljave. Vem, da so nekatere klavirske partiture relativno zahtevne. Zato sem skladbam pridal tudi harmonske oznake, tako, da marsikje ni potrebno do potankosti slediti zapisu klavirske partiture. Pomembno je le, da se sliši dobro. In verjamem, da se bo ob vašem delu, kot vselej, tako tudi slišalo. Želim vam obilo veselja ob poustvarjanju skladbic iz zbirke Halo?!.
Matevž Goršič